M. ŠTuhec, Zgodnji novi vek; 16. – 18. stoletje




Yüklə 194.85 Kb.
səhifə1/4
tarix25.04.2016
ölçüsü194.85 Kb.
  1   2   3   4

Marko Štuhec ; Zgodovina zgodnjega novega veka, 16. – 18. stoletje

M. ŠTUHEC, Zgodnji novi vek; 16. – 18. stoletje

(zapiski predavanj)

Zgodnji novi vek je derivat (proizvod) novega veka.

Periodizacija: - vzroki so v sami preteklosti (družbene spremembe)

- da zgodovino laže prebavimo

- Teološkost (ideološko stremljenje k nekemu cilju)

- Teoretiziranje o kriterijih po katerih delimo čas


Že okoli leta 1550 so živeli nekateri možje, ki so ugotovili, da se nekaj dogaja, da je na obzorju nekaj novega. Ti možje so bili humanisti, ki so se na nek način želeli ločiti od sednje veških mož. Distancirali so se od srednjega veka in se želeli približati antiki.

Prvi, ki je vpeljal ta koncept je bil PETRARCA (14. stol.), sledil pa mu je BIANCA (1453), ki že navaja konec srednjega veka. Zahodna Evropa pojmuje konec srednjega veka z Kolumbovim odkritjem Amerike 1492, Nemške dežela pa 1517, ko Luter na vrata Wittenberške cerkve nabije sojih 95 tez.


Vendar rimsko cesarstvo se vsaj po imenu še vedno nadaljuje. Po padcu Bizanca 1453 v Osmanske roke sta naslednika rimskih cesarjev na zahodu SVETO RIMSKO CESARSTVO (nemške narodnosti) in na vzhodu RUSKI CAR.
Zaradi izuma tiskarskega stroja s premičnimi črkami (Guttenberg), se je svet začel vedno hitreje vrteti. Informacije so se med deželami vedno hitreje širile.
ZGODNJI NOVI VEK – 16. do 18. Stoletje

Za ta čas je značilno prepletanje statičnega in dinamičnega.

Statično:


  • Ljudje živijo od poljedelstva

  • Stanovske strukture (določene so dolžnosti in strukture)

  • Produkcija hrane ne zadošča za gospodarski vzpon

  • Vloga vere je še vedno izredno velika

  • Politična oblast je v rokah manjšine

Dinamično:

  • zgodnji kapitalizem

  • založništvo/protoindustrializacija (kmetje v prostem času delajo neagrarne izdelke)

  • tiskarski stroj z premičnimi črkami

  • nastanek širše javnosti

  • znanstvena revolucija

  • države dobijo moderne oblike (država prevzame vojsko, davke, šolstvo. Postaja vse bolj teritorialno definirana. Državni aparat je boljši.)

  • expanzija Evrope (Evropa daleč prekaša ostali svet)

  • prvi sistemi meddržavnih odnosov, uveljavljati se začne načelo ravnotežja

Vse to se začne nekako med leti 1450 – 1560 in se konča med 1750 – 1850.

Evropa po 1460 okreva po poznosrednjeveški krizi. V 2/2 15. stoletja je čas odkrivanja sveta (plovbe po oceanu). Sočasno z širitvijo tiska pa se oblikuje tudi novoveška država (birokracija, patenti, vladarski ukazi pridejo do vseh slojev prebivalstva).
Med leti 1300 – 1800 se v Evropi pospešeno dogaja nekakšna modernizacija.

Leta 1500 je Evropa še sorazmerno nepomembna. 1453 se Kitajci umaknejo iz indijskega oceana, tja pa priplujejo Portugalci, čeprav imajo takrat Kitajci ogromne ladje, ki zmorejo nositi tudi do 1000 ljudi, Portugalci na drugi strani pa ladje (caravelle), ki zmorejo nositi od 30 pa tja do 50 ljudi. Medtem, ko je do leta 1500 Evropa ločena od Azije, ve po tem letu to drugače. Evropa se prebuja.


Dolgo 16. stol (1460 – 1620) je nekakšen začetek novega veka, sledi kriza 18. stol. (1720 – 1740), po letu 1740 pa se začne gospodarski vzpon.
RELIGIOZNI KRITERIJ DELITVE

Poleg RKC se oblikujejo še dve ali več PROTESTANTSKI cerkvi, ki imajo tudi svojo veliko veljavo v državi.


KULTURNI KRITERIJ

Začetek humanizma & renesanse, ki se nadaljuje v baroku in klasicizmu.


OKREVANJE EVROPE PO KRIZI SREDNJEGA VEKA
V ½ 15. stol. je Evropa veliko bolj mirna. Začne se demografska obnova in obnova podeželja. Trgovina je bolj dinamična in rodi se večje število otrok.

Zavlada mir, ni nekih vojn med deželami.


MIR

1485 se konča 100 letna vojna, ki prinese velike gospodarske posledice.

½ 15. stol se umirijo boji med Benetkami in Genovo. Benetke se po letu 1400 širiji v Dalmacijo in njeno zaledje.

1454 je tudi v It. mir, ko s Francozi sklenejo mir v Lodyu (blizu Milana).

1466 Poljska z nem. Viteškim redom, ki prizna Poljskega kralja, sklene mir.

Vsa ta večja varnost omogoča normalizacijo demografije in tako s epoveča število rojstev. Okoli leta 1000 je v Evropi okoli 40 milijonov prebivalcev. V 14. stol. se to zmanjša, po koncu krize sr. veka pa se zopet poveča.


OBNOVA PODEŽELJA
V 14. stoletju se zaradi gospodarske kriz in pomanjkanja populacije začne krčenje podeželja in naselij, ponovno se pojavlja zamočvirjenost že izsušenih področij, pustote, zaraščanje. Ljudje se iz slabih in visokih področij umaknejo. Po letu 1450 pa se začne obraten proces, začne se expanzija in migracije. Raste tudi mestno prebivalstvo.

Začne se specjalizacija in raznolikost kmetijske proizvodnje: vrtnarstvo, vinogradništvo, industrijske rastline (lan, konoplja), sadjarstvo. Specjalizacija se razvije ker ni potrebe po obilici hrane (žitu). Nastane prostor za druge rastline. Cena žita pada, ker ga je preveč, raste pa cena luksuznih izdelkov. Poveča se tudi želja po luksuzni hrani.

Poveča se živinoreja (svinjereja,drobnica, govedoreja), del jo porabijo za hrano, del apa za predelavo (usnje, volna, mleko, mast). Meso postane relativno poceni. Ljudje nikoli ne pojedo toliko mesa kot v krizi 14. stoletja.
Zemlja je v rokah zem. gospodov, ki prejemajo rento (že predvsem denar). Kmetje so vpeti v vaško skupnost, ki se pogaja z fevdalcem in upravlja z kmečkimi deli (setev, žetev). V Evropi prevladuje sistem triletnega kolobarjenja, in odprtih polj (niso ograjena). Lastniki zemlje niso le plemiči in duhovščina temveč tudi meščani. Glavna hrana je žito (pšenica, rž, oves, ječmen) iz katerega delajo kruh in razne kaše. V Sredozemlju zelo ugodno raste oljka in trta. Evropa se dali na dva dela na severu in vzhodu (Nemčija, Poljska,…) je Evropa masla & masti, na Sredozemlju pa Evropa trte & oljke.
Vse do 18. stol. se pojavi pomanjkanje gnoja, saj ni hlevske živinoreje in s tem načrtnega zbiranja gnoja. Živina se poserje na prahi zemlji in tako pognoji.

Pridelek v evropi je takrat približno 5:1 (Poljska 3:1, Mediteran 10:1). To pomeni, vsadiš eno »zrno«, pet jih zraste. Iz tega je razvidno, da lahko preživi le 15% viška prebivalstva. 100 kmetov je lahko preživelo 20 – 30 ljudi, ki niso delali. 85% prebivalstva je kmetov in morajo biti kmetje, če hočejo, da lahko celotna populacija preživi.


Vaška skupnost usklajuje delovne procese, hkrati pa regulira življenje (poroke, zabave,…)
Do sredine 15. stol. je Evropa prebrodila krizo. 1450/60 se je vzpostavil stari srednjeveški položaj. Ostala pa je vendarle drugačna populacija, prostor, produkcija,… Mnoga naselja, ki so včasih obstojala sedaj ne obstojajo več.

Okoli 1300 Evropa doživi vrh populacije, ki jo je bila takrat še sposobna preživeti, nato pa sledi upad, 1347/48 kuga, ki načne že tako in tako načeto Evropo. Populacija se močno zmanjša. Posledice so da se pomanjša delovna sila, vendar ker je manj ljudi je tudi več hrane. Žito ostaja, saj je relativno poceni, pojavi pa se želja po luksuznem blagu.


Ker je žita preveč, in ljudi premalo, da bi ga pojedli padajo tudi zemljiške rente od katerih pa živijo plemiči. Medtem pa cene obrtnih izdelkov ne padajo več, pač pa ostajajo iste in celo rastejo. Ker je pomanjkanje ljudi, rastejo tudi cene delovne sile. Dvigne se tudi cena obrti, sploh tiste, ki proizvaja luksuzno blago.

Mesta niso prizadeta s krizo, saj ne živijo od žita, pač pa od trgovine in obrti. Najbolj prizadeti so kmetje kot proizvajalci hrane in plemiči kot lastniki zemlje. Industrijska produkcija se prilagodi tako, da se iz žitoreje preusmeri na druge veje, denimo živinorejo. Evropa postane izrazito mesojeda in poje toliko mesa kot nikoli prej.


V 2/2 14. stol. področja blizu mest dobesedno cvetijo, saj zalagajo mesta s surovinami, ki jih obrtniki potrebujejo, tam kjer pa se razvije živinoreja pa živijo predvsem od prodaje živalskih produktov.

Vaška skupnost pa ureja letne ritme (delo, zabava, setev, žetev), skrbi tudi za to da se ve koliko zemlje poseduje kdo.


Nekatere skupnosti te nove pogoje znajo izkoristiti, drugi pa propadejo. Pojavijo se ločene delovne skupine. Moški dela na polju in z živino. Žena dela doma in na vrtu ter z domačimi živalmi (kokoši,…). Postajajo pa ženske tudi dodatna delovna zaposlitev, ko primanjkuje delovne sile, a dosegajo le 60% delovne mezde moškega.
V 2/2 14. stol se pojavi problem gospodarske krize. Ker je pomanjkanje se pojavi vprašanje ali priviti kmeta z reguliranjem njegove mezda (kar se dolgoročno izkaže za slabo), ali pa popustiti pri zahtevah in dajati razne ugodnosti (kljub gosp. Krizi dolgoročno boljša naložba).

V vzhodni Evropi se v 2/2 14. stol. začne položaj podložnika slabšati. Kmete privijajo, obenem pa fevdalci tudi z lastnimi silami obdelujejo zemljo. V zahodni Evropi pa tlačanstvo polagoma preneha (problem vzhoda je da imajo že tako ali tako 3:1 donos in se v gosp. krizi počutijo bolj nemočne).

V najslabšem položaju so srednji kmetje, ki proizvajajo določene viške, ki pa ob vseh dajatvah, ki jih dajejo cerkvi in državi s tem viškom več izgubljajo kot pridobivajo.
Plemiči, predvsem tisti nižji so v mnogo večjih težavah, a se znajdejo. Dominikalno zemljo razdelijo in dobijo denar. Vendar denar v 14. in 15. stol. pada ker je v njem vedno manj žlahtnih kovin saj ga je potrebno vedno več. Zato ga pretapljajo in dodajajo neplemenite kovine in ga tako množijo. Vendar več kot je denarja v obtoku manj je vreden, tako da se to ne izplača.

Plemiči ugotovijo, da kmetje služijo s prodajo izdelkov in tako tudi oni zopet zahtevajo naturalne dajatve, katere nato preprodajajo.

Najbolj nastradajo srednji in mali plemiči. V Španiji se pojavlja spolovinarstvo. Plemič poskrbi za predelavo in delavce, nato pa si razdelijo denar.
Gospodarsko razvita področja so: LOMBARDIJA, SICILIJA, NIZOZEMSKA, BELGIJA, FLANDRIJA. Predvsem zadnja tri območja so izrazito urbanizirana in zato tudi gospodarsko izredno donosna. Imajo veliko vode in rek, kar je dobro za transport, ki je po vodi veliko enostavnejši. Ljudje so specializirani, imajo sicer malo zemlje a jo intenzivno obdelujejo. Zbirajo gnoj in tudi človeške fekalije. Imajo tudi dober donos za prodajo (10:1).
V krizi 14. in 15. stol se kmetijstvo in obrt zelo prestrukturira. Razvije se kot najpomembnejša tekstilna obrt, sledi pa ji steklarstvo, gradbeništvo.

Pojavita pa se dve novi pomembni obrti; tiskarstvo in izdelava smodnika. Prevladujejo predvsem majhne delavnice. Obratni kapital (surovine, plače) prevladuje nad fiksnim kapitalom (stavbe, orodje).

Obrt se sčasoma preseli v mesta, a še vedno ostaja tudi na podeželju, vendar specializirane obrti delujejo strogo v mestih.

Posamezne neagrarne dejavnosti pa so strogo vezane na podeželje (rudniki, mlini,…). Podeželska obrt je postajala konkurenca mestni obrti.


Določene obrti združijo znanje več obrtnih mojstrov. Tiskarstvo = zlatarstvo (črke) + vinogradništvo (preša) + slikarstvo (barve) in tako nastane tiskarski stroj.

Nad to iznajdbo se humanisti sprva zmrdujejo, saj želijo imeti estetski videz. A kmalu se najde nova ciljna publika, to so meščani, ki začnejo po tem povpraševati.

Obrtna izdelava poteka v družinah, družinska podjetja, otroci, pomočniki in vajenci (male proizvodne enote).

Obrtno delo je fleksibilno, ene izmed inovacij je kolovrat in vodoravne statve. Vendar pa nad inovacijami ljudje niso pretirano navdušeni. Še vedno velja, da je ročno delo tisto, ki je nekaj vredno. Inovacije so slabše kvalitete in cenejše. Ker pa je žito poceni, mezde pa (na podlagi cen žita) visoke sem med revnimi sloji pojavi povpraševanje po tej poceni robi, saj imajo denar, ki jim ostaja. Enako je pri tiski, ki je slabše kvalitete kot pergament, a preprosto ljudstvo ga hoče, zanj povprašuje in si ga tudi lahko denarno privošči.


V železarstvu začno uporabljati koks namesto oglja, ker primanjkuje lesa.

V ladjedelništvu izumijo krmilo, kobilico, trikotno jadro (plovba proti betru).

Vse te inovacije niso nastale čez noč, pač pa so plod daljšega razvoje ter poizkusov & izkušenj več generacij.

Pojavljajo se upori zoper stroje in druge inovacije, kar ni nič nenavadnega saj nove tehnologije zahtevajo manj delovne sile, kar pa posledično pomeni brezposelnost.

CEH

Vsa obrtna proizvodnja je vezana na CEHE. Je tipičen način bivanja v srednjem veku. S cehi se identificirajo. Vendar niso vse obrti organizirane v cehe (zlatarji). Delali so od jutra do mraka (čas dnevne svetlobe), zaradi protipožarne varnosti niso delali ponoči ob ognju. Delajo šest dni na teden in cca. 260 – 270 dni na leto. Ostali dnevi so nedelje in razni prazniki ki so dela prosti. Cehi so nastajali iz verskih bratovščin in so nastajali spontano.



V 15. stol pa cehe že ustanavljajo tudi države z namenom pobiranja davkov in reguliranja gospodarstva.

Znotraj cehov se razvijejo svojevrstne kulture, osnovni namen ceha pa je zaščita njegovih članov. Imajo tudi svojo politično funkcijo, svoje skupinske interese in se uveljavijo s pritiskom na mestne veljake (trgovce, bankirje). Glavna funkcija ceha je njegova zaščita članov pred konkurenco. Regulirajo koliko naj kdo izdela in koliko zasluži. Upravljajo z pravično razdelitvijo dobrin med vse člane. Določajo kaj kdo dela, kaj kdo sme in kaj se kdo lahko uči. Poleg zaščite je glavna funkcija vzpostavitev hierarhije (gospodar, pomočnik, vajenec,…) V cehovskih organizacijah je okoli 2 – 5% mojstric. Ceh skrbi tudi za vdove in sirote umrlih cehovskih mojstrov in drugih članov ceha.


V obdobju novega veka prihaja do tega, da trgovci svoj kapital investirajo na podeželje, kajti v mestih ga zaradi oviranja cehov ne morejo. Podeželje tako z vnosom kapitala pridobiva na veljavi.

Nastajajo novi centri, ki so sicer manjši in manj kvalitetni, vendar pa ljudje, ker imajo zaradi poceni »žita« denar tudi te izdelke pokupijo (tu gre za tisti nižji sloj, ki je zadovoljen tudi z manj kvalitetnimi izdelki – proizvodnjo). Ker je manj ljudi je tudi manjše povpraševanje po hrani, obenem pa se poveča povpraševanje po luksuznih izdelkih.

Pojavijo se neodvisni delavci (delavnica, lastno orodje,…) in tudi založništvo, ko trgovci neodvisne delavce (ponavadi kmete s podeželja) zalagajo s surovinami. Od takega delavca nato trgovec vzame izdelek in mu nekaj plača za delo.

Založništvo se pojavi predvsem tam, kjer je potrebno veliko vloženega kapitala (surovine) in so izdelki hitro narejeni. Pojavi pa se tudi v obrteh kjer je velik izvoz in se kapital hitro obrača, zaslužki pa so veliki.

S tem založništvom in hitrim zaslužkom se v 14. in 15. stol. že pojavi oblika zgodnjega kapitalizma.
V novem veku se cehi začnejo zapirati, vedno teže je priti do mojstrskega mesta. Šolanje se podaljšuje, saj tako dobijo poceni delovno silo, v tem času pa je tako ali tako pomanjkanje delovne sile, kar pomeni da ne sme biti preveč mojstrov. Ker so tako delavci dolgo časa vajenci je v sled temu tudi mezda toliko nižja. Te vajenci so na nek način poceni delovna sila preko katere se oblikuje trg delovne sile.
Ta zgodnji kapitalizem se začne v Angliji, Flandriji, Španiji, Italiji,… predvsem poznan je razvoj metalurgije zaradi izdelave novega strelnega orožja. V sled temu je opazen porast rudnikov neplemenitih kovin ( Češka, Poljske, Idrija,…)

Pojavi se povpraševanje po galunu, ki so ga dolgo časa v Evropo uvažali, v 16. stol pa ga najdejo v It. blizu Rima.


TRGOVINA
Trgovina doživlja krizo v fazi prestrukturiranja. V času krize se razvijeta dva ločena trga; luksuzne dobrine in ne luksuzne dobrine, ki pa so volumensko večje. Ne luksuzni trg se stalno povečuje. Glavna trgovska področja so: Sredozemlje, Baltik, SZ. Atlantski del, Južno Nemška mesta (os ob Renu).
Sredozemlje

V srednjem veku trgovina z bližnjim vzhodom. V prvi vrsti blago, ki ga Evropa ne zna pridelati (začimbe, svila). Nastaneta dva centra: Benetke in Genova, ki zalagata Evropo z luksuznim blagom. Svilna pot poteka vse do Črnega morja (pax mongolica). Ko pa vmes pridejo Osmani (Turki) Benečane vržejo iz tega prostora. Oblikuje se nova pot v Egipt. V 15. in 16. stol. pride do sprememb saj Benetke izrinejo z vzhoda Genovo in imajo monopol nad trgovino. Orientirajo se na Sirijo in Egipt. Blago pripeljejo v Evropo in na nato prodajajo. Iz It. ga Nemci prepeljejo v nemške dežele, kjer se oblikujejo nemška trgovska mesta (Köln, Regensburg). Nemci Benečanom plačujejo z zlatom in srebrom in železom, ki ga kopljejo v rudnikih na vzh. Evropi (Češka).


Iz teh trgovcev se razvijejo kasnejši politiki (v nem. – Fugerji, v it. – Medici), s pomočjo rudnikov in vloženega kapitala v obrt in trgovino dobijo denar za politično kariero.
Benečani imajo svoja oporišča (Ciper, Egipt, Sirija, Kreta) in se ukvarjajo z proizvodnjo sladkorja, žita, soli.
Kaj se medtem zgodi z Genovo? Reorganizira se in začne obvladovati zahodno Sredozemlje. Skušajo obpluti Afriko. Odkrijejo kanarske otoke. Iz Sredozemlja dovažajo na zahod (Anglijo) tiste surovine, ki jim jih primanjkuje: sol, galon. Te surovine niso drage, se pa prodajajo v ogromnih količinah. Kapital, ki ga zaslužijo investirajo v Portugalsko in Španijo (Kastilija + Aragon). V zahvalo 1492 K. Kolumb (iz Genove) odkrije Ameriko, najdejo tudi pot okoli Afrike v Indijo (Vasco da Gama).
Baltik

Švedska, Norveška, Danska, Finska. Trgujejo predvsem z surovinami (žito, les, slaniki). To trgovino obvladuje v 15. stol. zveza nemških mest HANSA. Od 15. stol dalje pa ima vedno večji vpliv tudi Nizozemska.


V trgovini in trgovanju, celo gospodarstvu nasploh se v Evropi v 15. stol uveljavijo menice, banke, dvojno knjigovodstvo, kar silno vpliva na trgovino. Uveljavijo ap se tudi nova trgovska središča.
VPRAŠANJE KUGE V EVROPI
Leta 1347 je Evropo zajela kuga, ki je bila prva po dobi Justinijana. Razvijala se je z bolhami, ki so živele na podganah, te so se srečale z človeškimi in so okužile še ljudi. Poznamo več vrst kuge:

  • žlezna (bezgavke)

  • pljučna (absolutno smrtna)

  • septična (zastrupitev krvi, tudi smrtna)

Pljučni kugi se da slediti , kako se je selila skupaj z ljudmi. Leta 1347 evropska civilizacija ni pripravljena na tako bolezen, niti nima razvitega imunskega sistema. Kuga je sezonska bolezen in deluje glede na klimatske razmere, bacil rabi vlago in toploto kar pomeni pomlad in jesen, pljučna kuga pa dobro deluje tudi pozimi.

Izvor kuge je osrednja Azija.

Leta 1331 se je naša kuga, ki je po Evropi pustošila 1347 razširila skupaj z PAX MONGOLICA.

1346 prida kuga na rob Črnega morja, kjer imajo Genova in Benetke svoje postojanke. Postojanko Kafo obkolijo 1346/47 Tatari in jo oblegajo. Ker z orožjem ne uspejo začno čez obzidje katapultirati svoja trupla (biološko orožje). Tako pridejo prebivalci Kafe v stik s kugo. V Kafi ljudje zbolijo. Genovežani gredo v Genovo se vmes ustavijo v Bizancu in tako se Kuga razširi v Grčiji in v JV. Evropi. Pot nadaljujejo v Genovo in 1347 pridejo v Marsej v Franciji. Iz tam se kuga razširi v Španijo in v notranjost. 1347 je v Franciji, 1350 v Skandinaviji, 1352 v Rusiji in od takrat naprej v celi Evropi.
V 14. stol. so še trije veliki valovi kuga v Evropi in od takrat dalje je kuga neprestano nekje v Evropi vse do 20 let 18. stoletja. V 15. in 16. stol. je nekoliko bolj blaga, zato pa toliko hujša v 17. stol.

Od leta 1680 naprej kuga počasi izgineva. Zakaj izgine še danes ni nobenemu povsem jasno. Dejstvo je, da je črno podgano zamenjala siva, spremenil pa se je tudi način prehrane in higiena.


Kuga je prinesla vrsto posledic na vseh plateh človeškega življenja. Za sabo je potegnila demografske spremembe, pomanjkanje delovne sile, pojavilo se je kopičenje premoženja.

Spremenilo se je vedenje ljudi. Leta 1347 ljudje razmišljajo. Cela vrsta vojn je oslabila Evropo nato pa je prišla še kuga. Ljudje začno verjeti, da je kuga posledica slabega zraka, zato nekateri pobegnejo na podeželje (Boccacio; Dekameron), ali pa vdihavajo razne dišave. Zdravniki ugotovijo, da dobiš kugo, če si v kontaktu z že bolnimi in njihovimi predmeti. Posledice so izolacije, karantene,… Prva karantena nastane v Dubrovniku 1377. Te ukrepe poznamo še danes in imajo določen učinek.

Drugi tip odgovora pa je, da je kuga božja kazen. Treba je moliti, romati, razne procesije, zatekanje k Mariji, sv. Boštjanu, sv. Roku.

Ukrepati začnejo tudi oblasti; prepovedo popivanje, kockanje, preklinjanje, ker so to grehi, ki povzročajo kugo.


S kugo se pojavi strah pred smrtjo. Prej je bil počasen postopek smrti, poslednje olje, oporoka, spoved… …smrt je bila na nek način lepa in nič strašnega (ljkudje se niso bali take smrti). Sedaj pa smrt postane grda in nenadna.
Iz tega se počasi razvijejo oblike popolnega odrekanja posvetnosti in samokaznovanje (bičanje). Kuga pospeši določene procese, ki so bili prej extremi sedaj to niso več. Cerkev začne to kmalu preganjati, a ljudje se tega oprimejo.

Drugo extremno vedenje pa gre povsem v drugo smer. Popivajmo & žurejmo, saj bomo jutri umrli.


Tretja oblika je že zgoraj omenjeni beg = Boccacio; Dekameron. Četrta oblika pa je najdenje krivca, ki ga najdejo v Židih, beračih, revežih. Židje naj bi domnevno zastrupljali vodo in zrak. Pride do množičnih pogromov nad Židi.
Kuga prizadene vse sloje prebivalstva. Umrl je sicer le Aragonski kralj Pedro, sicer pa umira tako aristokracija, kot meščani in kmetje. Pojavijo se upodobitva mrtvaških plesov = smrt je enaka za vse. V družbi, ki je popolnoma hierarhirizirana so nenadoma vsi enaki.
Kuga pospešuje določene oblike vedenja, kar pripelje do novih vlog v družbi. V cerkvi sicer ponujajo tolažbo, vendar pa cerkev sama nima pravih odgovorov in ne ve kako ukrotiti kugo.
Kuga postane fenomen, ki je neprestano navzoč, ljudje pa ga čutijo in se ga bojijo.
ZGODNJE NOVOVEŠKA DRŽAVA
Zgodnje novoveška država se razlikuje od srednjeveške države. Vendar ima kljub vsemu marsikateri element, ki ima svoje temelje v srednjem veku. Srednje veška država je že centralizirana, oblast se deli med monarhom in velikaši ali posrednimi institucijami. Med seboj jih vežejo osebne vezi. Vse se dela na podlagi vez. V zgodnjem novem veku pa se ta odnos začne spreminjati, nastajajo neosebne vezi.

V 15. in 16. stoletju počasi zgineva, kar je tipično za srednji vek. Vzpostavljati se začne mreža institucij, ki se centralizira okoli monarha. V Evropi prevladuje fevdalna monarhija. Največ med njimi je dednih fevdalnih monarhij, poznamo pa tudi volilne fevdalne monarhija (Poljska, Nem. cesarstvo, Papeška država). Obstoja pa tudi nekaj republik; Benetke, Švicarska republika.


Splošna tendenca vladarja je bila okrepitev njegove oblasti. Če je želel uspešno vladat je moral odstraniti ovire (plemstvo), ustvariti državno ideologijo ter vzpostaviti mehanizme za vladanje. Zgraditi je moral državni institucionalni aparat, ki pa se uveljavi šele v 2/2 18. stol. Vladar skuša oblast združiti v svojih rokah, a v visokem plemstvu najde dostojnega nasprotnika. Tako traja kar nekaj časa, da se iz monarhije razvije absolutizem.
Pri tem cela vrsta ovir onemogoča centralizacijo oblasti. Plemstvo se ni vajeno pokoriti. Problem je tudi čas. Denimo kralj izda nek sklep in to posreduje med prebivalstvo. Vendar pa da sklep pride v vse dežele traja precej časa, vprašanje pa je tudi, če se bo sklep izpolnjeval. Težko je obvladovati večji teritorialni prostor. Zato kralj v bistvu vlada s sedla in je venomer na poti.
Oblast je vezana na zvestobo in lojalnost, med kraljem in vazali je zgrajen osebni odnos. Kralj je prisoten na mestu vladanja, zato v srednjem veku kralji potujejo, biti morajo fizično navzoči med ljudstvom.
Izoblikuje se državni protokol (dvorni ceremonial), ki kaže način obnašanja pred kraljem. Kralj veča svojo oblast tudi z propagando med ljudmi in z slavnostnimi sprevodi. Med visokim plemstvom pa ima srednjeveški vladar bolj status prvega med enakimi kot pa monarha.

Da vladarji pokažejo svojo moč se po drugi strani umikajo od preprostih ljudi in začnejo graditi svoje ogromne rezidence, ki že z mogočnim videzom pokažejo vladarjevo mogočnost. Vendar v 15. in 16. stoletju takratni vladarji še nimajo ogromne težnje po absolutizmu.


Proces absolutizma je pravzaprav skrajno počasen, in se spreminja sočasno z dojemanjem države kot pojma.
Ovire, ki delujejo proti krepitvi centraliziranja monarhove oblasti:
  1   2   3   4


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©www.azrefs.org 2016
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə